Intervju s prehransko svetovalko Mojco Cepuš
Priznana slovenska prehranska strokovnjakinja Mojca Cepuš je prava zakladnica znanja, ki je svoje
izkušnje pridobila z leti praktičnega dela in nenehnega izobraževanja. Ljubezen do zdravstvenih tem se je v njej prebudila že v otroških letih, še bolj pa kasneje, ko se je na lastnih izkušnjah učila, kaj deluje in kaj ne. Danes tako do rezultatov uspešno pomaga tudi drugim. Za Malinco pa je odgovorila na nekaj zanimivih vprašanj. Intervju z njo je res vreden branja.
1. Kako se je začela tvoja pot v prehransko svetovanje?
Doštudirala sem teologijo. Odločitev za ta študij je bila ena boljših odločitev, ki sem jih sprejela v svojem življenju, žal pa se karierno na tej poti nisem mogla razvijati. Moja druga ljubezen pa je »zdravljenje s hrano«. Težko opišem, kaj to pomeni. Že kot majhna sem se zanimala za zelišča, rastline, čaje in podobno, potem pa je to zanimanje precej nezavedno raslo, dokler ni dozorelo v znanje, ki sem ga med faksom začela uspešno širiti, takrat na prve kliente. Zdaj vidim, da je to moj poklic oz. poslanstvo. Ne predstavljam si, da bi kadar koli počela kar koli drugega.
2. Si imela s prehranjevanjem tudi sama kdaj težave?
Da, kar velike. Mislim, da je to tudi razlog, da imam zdaj uspešno prakso. Zelo dobro namreč razumem stisko ljudi, ki se soočajo s težavami v prehranjevanju ali s povišano telesno težo. Strokovno znanje je osnova za dobro svetovanje, osebne izkušnje in empatija pa prinesejo resnične rezultate.
3. Kaj svetuješ tistim, ki želijo tudi sami postati prehranski svetovalci?
Naj se dobro podučijo, kaj to delo predstavlja. Za prehranskega svetovalca ni dovolj, da veš veliko o hrani, pač pa, da imaš čut za ljudi, veliko mero empatije in da se precej spoznaš na psihološke vzorce. Menim, da dober svetovalec za prehrano dela ob boku s psihoterapevti in psihologi, prav tako mora imeti svojega supervizorja, torej osebo, ki bdi nad svetovalčevim delom in počutjem v procesih svetovanja.
Če cel dan preživiš v družbi ljudi, ki imajo težave, in jih poskušaš reševati, ima to neobhodno vpliv tudi nate kot svetovalca in na tvoje zasebno življenje, zato je skrb za mentalno higieno res pomembna.
4. Kako si vzameš čas za stalno lastno izobraževanje in delo hkrati?
Vsak dan preživim vsaj eno uro ob prebiranju strokovnih člankov. To me vesli in mi ne predstavlja dela. Malo težje je, kadar moram na kakšen seminar v tujino, saj moram uskladiti vse ostale obveznosti. Mi je pa izobraževanje v veselje. Pogosto izkoristim tudi čas, ki ga prežim v avtomobilu, in sicer za poslušanje podcastov ali predavanj iz različnih fakultet po svetu.
5. S čim se poslovno največ ukvarjaš?
Moje delo je razdeljeno v tri kategorije. Prva je prehranski coaching, kar pomeni delo s posamezniki ki želijo izgubiti telesno težo in/ali imajo srečno žilne bolezni, diabetes in podobno.
Drugi del je sodelovanje s podjetji pri promociji zdravja na delovnem mestu, pisanje specifičnih jedilnikov za določena delovna mesta (nočno delo, fizično delo, sedeče delo …), predavanja, izobraževanje kuhinjskega osebja v hotelih in restavracijah, optimizacija gostinske ponudbe ipd.
Tretji del pa je pisanje člankov, obiski televizijskih in radijskih oddaj in podobno.
6. Ne zagovarjaš strogih diet – kako to?
Rigorozno odrekanje dolgoročno ni vzdržljivo, torej je to neučinkovita metoda za vzdrževanje telesne teže. Moj cilj je, da se človek med dieto nauči pravilno prehranjevati in da te navade prenese v svoj vsakdan. Čas diete je dragocen čas, kjer se mora oseba naučiti prehranjevati za celo življenje.
7. Kako ob hitrem tempu poskrbiš za svoje obroke?
Kot mnogim, je tudi to moj velik izziv. Velikokrat skuham za dva dni skupaj, kuha tudi mož, moja mami nam kaj pripravi in podobno. Če se le da, se izognem prehranjevanju v restavracijah, saj tam težko vplivaš na kakovost surovin in sestavine obroka.
8. Kaj meniš, da je največja težava povezana s prehranjevanjem v Sloveniji?
Slovenci nimamo pravilne predstave, kaj pomeni zdrava prehrana. Še vedno tudi velja, da so alternativni načini prehranjevanja nepotrebno afnanje. Če ne ješ klobas, za katere ni dvoma, da so nezdrave, si »nekaj izmišljuješ« in podobo. Da o toleranci za alkohol, ki je pri Slovencih res velika, sploh ne govorim.
Mogoče je razlog za to prevladujoče ruralno okolje, kjer so ljudje tradicionalno navajeni jesti močno hrano, ki jim je pomagala zdržati cel dan na polju. Zdaj, ko se je življenjski slog spremenil, pa takšna prehrana pomeni veliko tveganje za nastanek srečno žilnih obolenj.
Glavni krivci za bolezni, povezane s prehrano, so: požrešnost, bela oz. rafinirana moka, sol in sladkor, predelani mesni izdelki in transmaščobe. Vse to je na žalost še vedno v preveliki meri zastopano v prehrani Slovencev. Pojemo tudi občutno premalo zelenjave.
9. Se veliko ljudi odloča za strokovno pomoč v povezavi s prehranjevanjem?
Vsako leto več. Moje področje dela je debelost in s tem povezane bolezni. Moja sodelavka je prevzela področje diabetesa, druga sodelavka področje športne prehrane in tako naprej. Res pa je, da se za svetovanje ne odloči tako veliko ljudi, kot je povpraševanj, saj sodelovanje v programu zahteva resen pristop in pripravljenost na korenite spremembe v življenju.
10. Se za pomoč odloča več žensk in kako se razlikujemo moški in ženske v prehranjevanju?
Da, za pomoč se odloča več žensk kot moških, žensk je okoli 70 %. Morda imamo v naravi to, da lažje prosimo za pomoč.
Ne morem razlikovati med delom v z ženskami in moškimi, ker je vsak program individualen in prilagojen posamezniku. Obstajajo seveda objektivni dejavniki, ki omogočajo moškim, da bodo hujšali hitreje kot ženske, a to ne pomeni, da bo njim osebno hujšanje šlo lažje od rok. Vsak je svojevrstna osebnost in drugače doživlja svoj trud. Moja naloga je, da prepoznam težave in poskušam s svojimi nasveti to pot čim bolj olajšati.
11. Kaj pa gibanje? Vemo, da je pomembno, toda koliko k hujšanju doprinese hrana in koliko gibanje?
Gibanje je seveda pomembno. Ne le zaradi hujšanja, ampak tudi zaradi zdravja celega telesa. Vendar sama velikokrat na začetku programa gibanje odsvetujem. Veliko ljudi se odloči, da bodo naenkrat naredili več spremembe, a praksa in tudi raziskave kažejo, da to ni dobra ideja. Več nalog, kot si jih zadamo na enkrat, manjše so naše možnosti za uspeh. Po navadi svetujem tri mesece shujševalnega programa, kjer ciljamo na izgubo teže med pol do enega kilograma na teden, ko pa se nov način prehranjevanja utrdi, pa počasi dodajajo še redno fizično aktivnost.
12. Koliko spremljaš različne študije, ki so si kdaj nasprotujoče in kako oceniš, kaj je res in kaj ne?
Mislim, da to pride z leti in z izkušnjami. Ker sem na tekočem z raziskavami na področju prehrane imam dober uvid v to, kaj govori ena študija in kaj lahko iz nje zaključiš. Po navadi nič splošnega. :) Bolj relevantne so meta študije.
Pravi uvid pa prinese praksa v kombinacijo s teorijo. Nekatere teorije so videti na papirju zelo lepo, v resničnem življenju pa ne vzdržijo.
13. Kaj pa tvoja najljubša jed in kako poskrbiš za gibanje?
Po porodu sem imela hude težave s hrbtenico, tako da imam 2x na teden pilates vadbo, prav tako pa še čakam na fizioterapijo. Ko bo hrbet zdrav, pa se veselim začetka spinninga.
Moja najljubša jed so vsekakor (na žalost) sladkarije in (na srečo) zelenjava. Obožujem zelenjavne juhe, jabolčne pite, sladice iz beljakov, zelenjavni vok … Največ težav imam z mesom. Ker beljakovin ne pojem dovolj redno, uživam tudi presne proteine v prahu.
14. Kaj je na tvojem jedilniku vedno?
Zajtrk :), sicer pa zeleni čaj, brokoli in naključne sladkarije, teh se trudim, da je čim manj.
15. Čemu pa se v prehrani najbolj izogibaš?
Mlečnim izdelkom, ker se po njih počutim slabo. Skoraj nikoli tudi ne jem predelanih mesnih izdelkov in ocvrte hrane.
16. Se ti zdi smiselno izločanje npr. ogljikovih hidratov, kar je danes zelo popularno?
Seveda ne. Tako rigorozen pristop je na mestu le za sladkorje bolnike, ki imajo od takšne diete lahko res dobre rezultate. Za vse ostale ljudi pa je veliko bolje, da jedo raznoliko hrano. Če iz prehrane izločimo OH, torej žita, stročnice, sadje, izločimo tudi celo paleto vitaminov, mineralov in prehranskih vlaknin, kar ima lahko poguben vpliv na zdravje.
V stroki poznamo izraz vitaminska in mineralna malnutricija, kar pomeni, da ljudje jedo sicer dovolj ali celo preveč kalorij in nekaterih makronutrientov, ne pa tudi dovolj vitaminov in mineralov, pogosto tudi beljakovin. To se lahko zgodi zaradi bolezni, pa tudi zaradi uživanja rafinirane hrane oz. izločanja določenih sklopov živil iz prehrane. Dolgoletna podhranjenost lahko vodi v resne zdravstvene težave.
17. Kaj meniš o pripravi obrokov vnaprej – torej o t. i. meal prepih?
V sodobnem času je priporočljivo, da se hrane nakuha za dva ali več dni. To seveda ni najbolj idealen način prehranjevanja, bolje bi bilo, če bi kuhali vsak dan sproti, a dva dni stara in pravilno shranjena rižota s kakovostnim oljem in obilico zelenjave je skoraj sigurno boljši obrok kot sendvič, burek, rogljiček ali naključna hrana iz menze.
18. Kako poskrbeti za vsa hranila, si lahko pomagamo s prehranskimi dodatki?
Seveda, sploh se priporoča uživanje vitamina D, ki ga v jesenskih in zimskih dneh primanjkuje skoraj 80 % Slovencem. Vsekakor pa bi, preden se odločimo za nakup, svetovala, da naredite krvne teste in se na podlagi tega odločite, kaj bi bil primeram dodatek za vas. V jesenskih mesecih je morda dobro jemati tudi vitamin C, cink, železo, če nam ga primanjkuje. Za zvečer, če imamo težave z nespečnostjo, pa kakšen magnezij in kalcij.
19. Kaj pa pregrehe, si privoščiš kaj sladkega?
Da, večkrat, kot je priporočeno. :) :) :)
20. Kaj pa te poleg nutricionistike v prostem času še navdihuje?
Sem zgodovinski geek. V prostem času prebiram vse mogoče zgodovinske knjige in biografije zgodovinskih osebnosti. Trenutno me najbolj fascinirata antični Rim s prehodom v srednji vek in pomlad narodov 1848. Zelo me privlačijo tudi filozofske teme, predvsem tistih filozofov, ki so se ukvarjali z eksistencialnimi, torej bivanjskimi vprašanji. Posebej so mi všeč Heidegger, Levinas, Schopenhauer in Nietzsche.
Prispevke in članke, ki jih je Mojca pripravila za Malincin portal najdeš TUKAJ.
Komentarji (0)